mojbozicek
Administrator foruma
Pridružen/-a: 29.01. 2011, 16:37
Prispevkov: 422
|
 Objavljeno: 12 Sep 2011 07:20 Naslov sporočila: Navodila za sestavo študijskih in znanstvenih nalog |
 |
|
Navodila za sestavo študijskih in znanstvenih nalog
I. PRAVILA ČLENITVE
1. Členitev z naslovi
a) ČLENITEV DIPLOMSKE, MAGISTRSKE IN DOKTORSKE NALOGE
Členitev diplomske, magistrske in doktorske naloge naj bo urejena, tj. enotna in dosledna. Primeroma naj bo takšna:
1. raven: 1. DEL, 2. DEL, 3. DEL (velikost črk 16, velike tiskane črke, krepko)
2. raven: § 1, § 2, § 3 (velikost črk 16, male tiskane črke, krepko)
3. raven: I., II., III., ...; (velikost črk 12, velike tiskane črke, krepko)
4. raven: 1., 2., 3., ...; (velikost črk 12, male tiskane črke, krepko)
5. raven: a), b), c) ...; (velikost črk 12, velike tiskane črke, navadno)
6. raven: aa), bb), cc) ... (velikost črk 12, male tiskane črke, navadno)
Naslov: osredinjen (centriran) in označen z znakom za raven.
b) ČLENITEV SEMINARSKE NALOGE
Za členitev seminarske naloge zadoščajo praviloma 4 ravni. Zato naj bo praviloma takšna:
1. raven: I., II., III., ...;
2. raven: 1., 2., 3., ...;
3. raven: a), b), c) ...;
4. raven: aa), bb), cc) ...
2. Spremljajoči seznami
Spredaj (pred glavnim besedilom): stvarno kazalo vsebine (kazalo poglavij, podpoglavij itn.), ki je urejeno npr. po zgornjem modelu členitve.
Zadaj: (za glavnim besedilom): seznami, kjer navajamo polne navedbe del, na katera smo se oprli pri pisanju. Tako bomo ob koncu pisanja uporabili naslednje sezname:
1. kratic (v njegovem okviru kratic zakonov, revij, ustanov itd.)
Primer: ZKP – Zakon o kazenskem postopku, ZPP – Zakon o pravdnem postopku, PP – Pravna praksa; ESČP – Evropsko sodišče za človekove pravice;
2. literature in pravnih virov; od tega tudi naslednji podseznami:
a. knjig (monografij, učbenikov itd.) (navajamo po naslednjem vrstnem redu: avtorjeva priimek in ime, naslov dela, številka izdaje (od 2. naprej), ime založbe, kraj izida dela in leto izida)
Primer: Jambrek Peter, Ustavna demokracija, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1992;
b. člankov in revij (navajamo po naslednjem vrstnem redu: avtorjeva priimek in ime, naslov članka, revija, v kateri je izšel, številka (ali zvezek) revije, leto izida revije, strani članka)
Primer: Brus Marko, Dve obletnici: propad Avstro-Ogrske in nastanek Jugoslavije, Pravna praksa, št. 49-50 (2008), str. 21-24;
c. zakonodaje in sodnih odločb (navajamo po vrstnem redu: polni naslov zakona oz. številka sodne odločbe, uradna objava (šele nato morebitne neuradne objave)
Primer: Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 15/94 in nasl.)
U-I-23/05 (Uradni list RS, št. 34/06 ali OdlUS XVI, 112 ali http://www.us-rs.si).
II. PRAVILA NAVAJANJA
Splošno navodilo: v opombe pod črto spadajo zlasti navedbe opravilnih številk sodnih odločb in navedbe literature (v tem vrstnem redu).
V opombah pod črto se ne navaja predpisa, na katerega se sklicuje besedilo. Ta navedba sodi v glavno besedilo.
V opombah pod črto navajamo krajše navedbe del – za razliko od njihove polne navedbe v seznamu literature.
Postavitev ločil: podatki znotraj opombe pod črto se ločijo med seboj z vejico; pred novim dokazom pa se postavi podpičje in ne vejica. Na koncu opombe pod črto je vselej pika.
Monografije: avtorjev priimek, naslov knjige (pri inozemskih knjigah tudi kraj izdaje), število izdaje (od 2. naprej) ali stanje (če gre za nezaključeno monografijo, ki se dopolnjuje v snopičih), leto izdaje, številka strani. Zaradi večje jasnosti se lahko v oklepaju doda še podnaslov, če se na tej strani nahaja kakšen. Če je monografija razčlenjena na obrobne številke (ali če ima številke na začetku odstavka) se navedejo te, števila strani pa ni treba navajati.
Primer:
Juhart, Civilno procesno pravo, 1961, str. 34 (pod III).
Štempihar, Zasebno pravo, 1944, oš. 117.
Če je avtorjev več, se njihove priimke loči z s poševnimi črtami (lahko pa uporabimo tudi vejice). V vsakem primeru pa mora biti iz opombe pod črto jasno razvidno, kdo je avtor tistega odseka, na katerega se sklicuje opomba pod črto.
Primer: Juhart v: Juhart/Tratnik/Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 59.
Juhart v: Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 59.
Ne zadošča pa navedba: Juhart/Tratnik/Vrenčur, Stvarno pravo, 2007, str. 59., saj iz nje ni razvidno, kdo je avtor besedila na str. 59.
Včasih že v samem delu ni razvidno, kdo je avtor določenega dela. V tem primeru se navedeta oba avtorja:
Primer: Zupančič/Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, 3. izd., 2009, oš. 247.
Če gre za vrsto prispevkov vsebujočo knjigo, ki pa je imela enega urednika, potem je navedba takšna: priimek avtorja, v: priimek urednika, naslov knjige, število izdaje (od 2. naprej), leto, stran ali obrobna številka (če obstaja). Zaradi večje jasnosti se lahko v oklepaju doda še podnaslov, če se na tej strani nahaja kakšen.
Primer: Tratnik v: Berden (urednik): Novo stvarno pravo, 2002, str. 41 (pod 2).
Komentarji: avtor v: priimek ali priimki urednikov, naslov komentarja, izdaja (od 2. naprej), stanje (če gre za nezaključen komentar, ki se dopolnjuje v snopičih), leto izdaje, številka člena in stran. Zaradi večje jasnosti se lahko v oklepaju doda še podnaslov, če se na tej strani nahaja kakšen. Če je komentar razčlenjen na obrobne številke (ali če ima številke na začetku odstavka) še navedejo te, števila strani pa ni treba navajati.
Primer: Vrenčur v: Juhart/Tratnik/Vrenčur, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, 2004, kom. k čl. 33, str. 195 (pod 1).
Strokovni članek: priimek avtorja, naslov, kratica revije, letnica (brez navedbe letnika), številka revije, številka strani. V oklepaju se lahko navede še, ali gre za levi ali desni stolpec na tej strani. Kratico revije je treba pojasniti v seznamu kratic, članek navesti (s polnim naslovom) v seznamu literature.
Primer: Drnovšek, Zemljiškoknjižno dovolilo, PP 2003, str. 1 (levi stolpec).
Večkratna navedba iste knjige ali članka: avtorjev priimek, v oklepaju napotilo na opombo pod črto, v kateri se nahaja prva navedba, ali letnica izida dela ali poln naslov, in številka strani.
Primer: Juhart (op. pod črto št. 3), str. 45 (pod II. 2.).
Juhart 1961, str. 45
Juhart, Civilno procesno pravo, 1961, str. 45
Sklicevanje na delo v opombi, ki neposredno sledi prejšnji navedbi istega dela v opombi (uporaba označevalcev »isto« in »prav tam«). Označevalec »isto« uporabimo, ko ponovno neposredno navajamo isto delo in isto stran. Označevalec »prav tam (in str.)« uporabimo tedaj, ko navajamo isto delo, a drugo stran. Kdor želi, lahko namesto slovenskih označevalcev uporabi latinske (prav tam – id, isto – ibidem).
Primer: Juhart, Civilno procesno pravo, 1961, str. 45.
Prav tam, str. 48.
Isto.
Internetni naslovi: navedba naslova in datuma.
Primer: M. Brus, Napake volje, http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?id=0143159879297875 (stanje: 20. 9. 2009). !!!!!
Navedba sodne odločbe: sodišče (s kratico), datum, opravilna številka, navedba mesta v zbirki, v kateri je bila objavljena sodna odločba (če je bila) ali revije. Če je bila sodna odločba objavljena v internetni zbirki sodnih odločb, se navede internetni vir.
Primer: VS RS, 16. 7. 2009 - II Ips 108/2007, http://www.sodisce.si/¬znanje/¬sodna_¬praksa/¬vrhovno_sodisce_rs/61585/
Če se v isti opombi pod črto kot dokaza navajata sodna odločba (ali sodne odločbe) in literatura, potem se vselej najprej navede sodna praksa in šele potem literatura.
Uporaba kratic: dovoljena je uporaba v knjižnem jeziku ustaljenih kratic, kot na primer: npr., itn. Prav tako je dovoljena uporaba ustaljenih kratic za znanstvene revije, npr. P (Pravnik), PP (Pravna praksa), PiD (podjetje in delo) itn. Kratice morajo biti navedene v seznamu kratic.
Ne glede na prej povedano pa uporaba kratic ni dovoljena povsod, kjer se navajajo tuja originalna dela, torej npr. pri navedbi naslovov. Če je originalni naslov torej »Stvarnopravni zakonik s komentarjem« se tega ne sme skrajšati v »SPZ s komentarjem«.
III. OBLIKOVANJE
Vrsta in velikost črk glavnega besedila: times new roman, velikost 12.
Razmik vrstic: 1,5 vrstice.
Oblikovanje naslovov: kot že prej opisano.
Oblikovanje odstavkov
Novi odstavek se označi tako, da se pusti prazna vrstica (spusti se ena vrstica). Začetek odstavka se zato ne umakne! (na začetku odstavka se ne uporabi tabulatorja).
Poravnana levi in desni rob. Širina robov: zgoraj 3 cm, spodaj 2 cm, levo in desno po 2,5 cm.
Oštevilčenje strani: zgoraj desno, velikost črk: 12.
Nikoli ne sme biti naslov v zadnji vrstici na eni strani in prva vrstica besedila na drugi strani.
Nikoli ne sme biti prva vrstica na katerikoli strani nepopolna – vselej mora priti do konca odstavka; praviloma mora torej prvi odstavek na katerikoli strani imeti vsaj dve vrstici.
Oblikovanje opomb pod črto:
Velikost številke opombe 8.
Velikost besedila v opombi pod črto: 10. Razmik med številko opombe in besedilom opombe: pribl. 1 cm. Številka opombe pod črto izvlečena. Za številko opombe (kadar stoji pod črto), je vselej tabulator v velikosti približno 1 cm. Če ima opomba pod črto več vrstic, morajo vse biti poravnane z enakim tabulatorjem. Imeti morajo torej viseči zamik v velikosti pribl. 1 cm. Razmik vrstic opomb pod črto mora biti 1 vrstica (v glavnem besedilu 1,5 vrstic).
IV. Druga navodila
Še o navajanju pod črto
• Navajanje pod črto služi znanstveni zahtevi po objektivnosti in preverljivosti zapisanega. Na ta način lahko ločujemo med idejami avtorja in idejami tistih avtorjev, na katere se je oprl. Zato pod črto navajamo vselej, ko ne zapisujemo svojih misli ali splošno znanih misli.
• Poleg navajanja virov lahko v opombah pod črto tudi razvijamo stranske, t. i. tangencialne misli. Tako npr. v glavnem delu besedila razvijamo glavno misel, v opombah pa odvode od te misli, določene asociacije, manj pomembne dodatke itd.
• Pravniki navadno navajamo pod črto in ne v besedilu. Navajanje v besedilu je sicer značilno za druge vede in znanstvene discipline.
Povzemanje ali dobesedno navajanje tujih misli
• Tuje misli lahko bodisi povzemamo (parafraziramo), tj. opisujemo s svojimi besedami, ali dobesedno navajamo. Povzemanja, ki pomeni vsebinski oz. konceptualni prenos tuje misli, je največ. Tako tuje misli praviloma povzemamo.
• Dobesedno navajamo navadno le tedaj, ko gre za posebej pomembne misli pomembnih, navadno klasičnih avtorjev, ko gre za opredelitve, posebne poudarke ali pomenske odtenke, ki jih želimo poudariti. Ko dobesedno navajamo, moramo uporabiti narekovaje.
• V dobesednem navedku lahko neupoštevane dele stavka ali odstavka izpustimo, pri čemer si pomagamo s tropičjem.
• Če želimo kaj posebej poudariti v dobesedni navedbi, potem to bodisi odebelimo z mastnim tiskom ali podčrtamo in v neposredno sledečem oklepaju zapišemo z okrajšavami, kdo je avtor takšnega poudarka.
• Če v dobesedni navedbi kaj dodajamo ali spreminjamo, moramo to zapisati v oglatem oklepaju.
Posredno navajanje
• Posredno navajanje naj bo izjema, saj moramo težiti po tem, da prebiramo izvirna dela avtorjev. Sicer pa takšno posredno citiranje izvedemo na naslednji način:
Primer: J. Finnis, Natural Rights and Natural Law (1981), cit. po Pavčnik, Teorija prava (2007), str. 620.
Uradni ton
• Študijski in znanstveni pisni izdelki naj bi bili zapisani v uradnem slogu ali tonu, kar pomeni, da moramo strmeti po objektivnosti zapisanega. To pomeni, da se mora avtor nekako umakniti v ozadje, pri čemer je pisanje v prvi osebi ednine manj zaželeno.
• V pravniškem jeziku trpnik ni tako močno odsvetovan kot v primeru knjižne slovenščine.
• Lahko se uporablja 3. oseba ednine ali 1. oseba množine.
Stavčna struktura
• Močno se odsvetujejo predolgi stavki (tj. stavki z več kot npr. 25 besedami ali z bistveno več kot z enim podredjem ali priredjem).
Priloga
• Vzorčno in zgledno izdelana seminarska naloga. |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
